Za boljše poznavanje tradicionalne kitajske medicine (v nadaljevanju TKM), bom tokrat povzel nekaj njenih osnovnih značilnosti.
Teoretični sistem TKM se je oblikoval že v kitajski antiki, na razvoj katere je močno vplival antični filozofski materializem in dialektična metodologija. Za opazovalne analize pojavov so se posluževali dialektične metode kategoriziranja in razvrščanja podobnosti, s čimer so iskali notranji ustroj življenjskih mehanizmov. TKM ima torej dve glavni značilnosti: holistični (celostni) pristop in dialektična teorija.
Holistično pomeni celostnost ali integralnost. TKM se z izredno pozornostjo posveča človekovi primarni celovitosti in njegovi naravni medsebojni povezanosti z okoljem. Človek je organska celota, pri čemer ne moremo posebej ločiti nobenega sestavnega dela, saj so vsi deli medsebojno usklajeni in se dopolnjuje. Prav tako ne moremo človeka izvzeti in obravnavati ločeno od njegovega okolja. Ljudje se aktivno prilagajajo naravi in v tem naravnem procesu opravljajo običajne vsakodnevne aktivnosti. Celostni povezanosti človek in njegovega okolja rečemo holistični pristop, ki izhaja iz kitajske antične materialistične teorije in dialektične teorije. Ta miselnost prepaja vse nivoje razumevanja fiziologije, patologije in diagnostike v TKM.
Človeško telo je sestavljeno iz večjih organov, tkiva in aparatusov. V vsakem izmed njih potekajo specifični fiziološki procesi, ki tvorijo delček vseh procesov v telesu. Življenjskih procesov si ne moremo zamisliti brez teh delov, saj medsebojno uskladijo fiziološke funkcije in v primeru patologije medsebojno učinkujejo. Centralni sistem tvori pet organov oziroma sistem v katerega lahko vključimo vsa tkiva v organizmu. Pet organov je ključnih za delovanje organizma, ki se preko sistema meridianov, šestih organov, petih »okončin« (glava, vrat, torzo, roke, noge), t.i. devetih odprtin, štirih okončin, okostja, itn povezujemo v organsko celoto, ter s pomočjo delovanja duha, življenjske energije, krvi in drugih telesnih tekočin izpolnjuje vse potrebne pogoje za delovanje organizma.
TKM zaradi holističnega pristopa meni, da se vsakodnevni fiziološki procesi v človeškem organizmu po eni strani zanašajo na lastno delovanje notranjih organov, po drugi strani pa se delovanje organov medsebojno dopolnjuje in šele tako lahko zagotavljajo fiziološko ravnovesje. Vsak organ ima sebi lastne funkcije, vendar se organsko dopolnjujejo, kar razumemo kot enost posameznih lokalnosti oziroma holističnost.
Pri razumevanju patološkega stanja, izhaja TKM iz holističnega pristopa, kjer je poudarek predvsem na indukciji lokalnih bolezenskih sprememb, ki povzročajo spremembe v celotnem organizmu. Ponavadi se vsakršne lokalne patološke spremembe kažejo v nihanju yina in yanga, krvne slike, počutja v organih in zato že sami po sebi določijo način diagnostike bolezni. Te spremembe so ugotovljive že iz zunanjih sprememb kot so barve obraza in kože, človekove postave, obarvanosti jezika in intenziteti utripa. Na ta način lahko razumemo bolezen, napravimo pravilno diagnozo in apliciramo primerno zdravljenje.
Na koncu bomo podali še primer. Kadar uporabljamo metodo čiščenja t.i. vročine v jetrih, moramo najprej očistiti vročino v srcu in pospešiti delovanje tankega črevesa s čimer odpravimo slab zadah v ustni votlini, nato dodajamo energijo v ledvica, da preprečimo izpadanje las, šumenje v ušesih ipd. Tak postopek napravimo zato, ker meridian jeter gre preko oči, jetra torej poživljajo oči; meridian srca in meridian tankega črevesa, se dopolnjujeta in sta v dialektičnem razmerju, srce poživlja jezik; pljuča in koža imajo funkcijo dihanja; ledvica so odgovorna za vse vrste čiščenja telesa in nadzirajo človekovo rast ter poživljajo delovanje sluha. Vse te principe smo izluščili iz holističnega pristopa k razumevanju organizma, katerega moramo spoštovati ne glede na to ali se poslužujemo tuina masaže ali akupunkture.
Dr. Li Furu / prevedla Ida Hiršenfelder
